Vse je odvisno od Kitajske in sklenjenega trgovinskega dogovora z ZDA

10.1.2019 ob 11:50

Lani smo spremljali hiter padec vrednosti delniških indeksov in zdi se, da smo vsaj kratkoročno dno dosegli tik pred božičem. Zato resnično počasi pričakujemo nekoliko pozitiven in vzdržen odboj. Trenutno je glavni razlog za rast na trgih predvsem to, da se ZDA in Kitajska pogovarjajo, kako bi dosegle dogovor, ki bi bil dober za obe državi in svetovno trgovino. Čeprav je težko pričakovati, da bo trgovinski sporazum dosežen kmalu, ostaja velika verjetnost, da bo dogovor sklenjen pred iztekom dogovorjenega roka (1. marca). Želja po dogovoru je na obeh straneh, še večjo željo ima Kitajska, ki je dobesedno stisnjena v kot, saj se že od lanskega junija kažejo zametki ohlajanja kitajskega gospodarstva, ko je začela na primer pešati prodaja avtomobilov, v zadnjih mesecih se je upad prodaje samo še stopnjeval.

 

Na področju surovin je bila s tehničnega vidika lani cena nafte v preprodanem območju in ostaja velika nevarnost negativnega razpoloženja zaradi presežne ponudba v ZDA, kjer se je novembra lani močno povečala njena proizvodnja. In prav proizvodnja v ZDA bo najbolj vplivala na ceno nafte. Verjetno se lahko zgodi podoben scenarij rasti ponudbe iz ZDA kot leta 2018: če torej članice Opeca in Rusija ne bodo dodatno zmanjšale proizvodnje, lahko letos sledi padec cene nafte WTI pod 40 dolarjev za sod, severnomorske nafte brent pa pod 45 dolarjev za sod. Težko je predvideti, kolikšna bo ta proizvodnja v ZDA. Vse je seveda odvisno od svetovnega makroekonomskega stanja in cene nafte. Temelji glede nafte so še vedno solidni, povpraševanje bo raslo tudi letos (za približno 1,1‒1,3 milijona sodov na dan) in bo nekoliko manjše kot leta 2018. Za Kitajsko se pričakuje, da bo uvozila skoraj polovico manj kot lani (zmanjšanje z 850.000 sodov na dan na 450.000). Z vidika ponudbe analitiki pričakujejo, da bo rast dosegla dva milijona sodov na dan, samo ZDA bodo prispevale več kot milijon sodov na dan. Glede na močan padec cene nafte lani in ohranitev ravni naložb naftnih podjetij lahko ameriška naftna podjetja v povprečju dosegajo od 10- do 15-odstotno rast proizvodnje.

 

Glede na to, da smo približno proti koncu srednjega cikla oziroma že v začetku zadnje faze gospodarskega cikla, bi morale cene surovin rasti, kot se je to dogajalo v preteklosti. Pretekli podatki kažejo, da je v zadnjem ciklu cena železove rude zrasla v povprečju za 41 odstotkov, cena bakra za 16 odstotkov in cena nafte za 61 odstotkov. Če ne bo preobrata, bo to edini cikel po letu 1961, v katerem so cene surovin padle. Malce zagona je seveda dodala tudi Kitajska, ki je letos že posegla po znižanju stopnje obveznih rezerv in načrtuje še dodatne ukrepe (vodenje ekspanzivne monetarne politike), kar pomeni nekako isto, kot če bi zarezala v obrestno mero. Ti rezi so dobrodošli tudi za surovine in spodbujanje povpraševanja.

 

Miha Mihalj, ALTA Skladi

Komentar