Oživljanje evropske gospodarske aktivnosti

27.9.2019 ob 11:25

Skrb vzbujajo predvsem kazalniki industrijske proizvodnje. Ob nadaljnjem zmanjšanju števila novih naročil tako tudi za v prihodnje stanje ni najbolj optimistično. Podobno kot proizvodna aktivnost se zmanjšuje tudi potrošniška zagnanost, posledično ne preseneča tudi čedalje manjše povpraševanje po potrošniških posojilih. Ti podatki niso nič novega. Evropska centralna banka (ECB) jih podrobno spremlja vsak mesec in temu ustrezno prilagaja svojo denarno politiko. Nesporno je ECB presodila, da v kratkem ni mogoče pričakovati okrevanja teh kazalnikov, zato je sledila odločitev o ponovnem aktiviranju programa odkupa obveznic (20 milijard EUR na mesec) in dodatnem nižanju že negativne obrestne mere, na ‒0,5 %. Prvi tak ukrep pred tremi leti so finančni trgi sprejeli z navdušenjem, do tokratnega pa so ostali precej zadržani.

 

Jasno je, da dva tedna po sprejetih ukrepih ne moremo pričakovati, da se bodo vsi zgoraj našteti negativni trendi obrnili in bomo vsi srečni. Je pa umestno vprašanje, ali lahko pričakujemo spremembe v prihodnje. Glede tega pa zadeva, vsaj po mojem razumevanju, ni tako preprosta.

 

Prvič, ECB z odkupom obveznic vzdržuje nizke obrestne mere zadolževanja vsem državam in posredno državam privarčuje veliko denarja, ki bi ga lahko preusmerile v naložbeno povpraševanje. Privarčuje jim ga tako, da imajo države precej nižje izdatke za obresti. Vendar nam iz spomina pade nenehni poziv ECB državam glede strukturnih reform. Zakaj že? Ker se privarčevani denar zaradi nizkih obrestnih mer razporeja po mili volji aktualnih vlad posameznih držav, po večini za socialne transferje, zdravstvo, pokojnine itd. Pri izvedenih resnih strukturnih reformah bi bil ta denar prav gotovo uporabljen povsem drugače. Fiskalne politike bi potem bile skladne z monetarno politiko. Morda bi imela krivulja gospodarske aktivnosti povsem drugačen naklon, takšnega, ki nam ne bi delal skrbi. Tako je v današnjih razmerah ta ukrep ECB povsem razumljiv, če ne celo nujen za evropsko stabilnost, ne bo pa učinkovit in zadosten.

 

Drugič, očitno je, da v zdajšnji politični razdrobljenosti in raznobarvnosti vladnih koalicij po Evropi ni mogoče pričakovati temeljitih strukturnih reform. Kako naj potem cilji ECB, da se bo povečala potrošnja in se bo zvišala inflacija, dosežejo Janeza, Franceljna, Jožeka in ne nazadnje Slavka, da bodo bolj odprli svojo denarnico? Ponudb potrošniških kreditov pri bankah je veliko (podatek je za Slovenijo), vendar se obrestne mere še zmeraj gibljejo med 4,5% in 6%! Astronomsko visoko, pri tem pa zgoraj omenjeni od negativnih obrestnih mer in napora ECB nimamo nič. Povsem drugače bi razmišljali, če bi bila ponudba bančnih potrošniških kreditov blizu 0% ali 0%, bančno maržo pa naj bankam pokriva ECB neposredno bodisi iz dela denarja, ki je namenjen za odkup obveznic, bodisi z dodatnim denarjem. To obrestno mero lahko pokrije tudi država, in to s fiskalnimi spodbudami pri dohodnini, če ji seveda to omogoča proračun v okviru dovoljenega primanjkljaja. Poti do cilja je več.

 

Denar, ki ga ECB pošilja v obtok, večinoma konča na finančnem trgu. Na tem trgu se dela tudi inflacija, ki se kaže v cenah finančnih instrumentov. Prav nasprotno pa si ECB želi inflacijo v gospodarstvu. Za ta cilj pa bo nedvomno treba z nizko ceno denarja neposredno spodbuditi potrošnika, ne finančnih posrednikov. ECB je v takem položaju, kot bi bil Messi v kakšnem slovenskem nogometnem klubu. Le njegova vloga v ekipi bi bila premalo za vidnejši uspeh kluba.

 

Slavko Rogan, ALTA Skladi

Komentar