Ameriški volivec voli z roko na denarnici

3.11.2020 ob 14:10

Predsedniške volitve v ZDA so poleg svetovnega prvenstva v nogometu in poletnih olimpijskih iger medijsko najbolj globalno pokrit dogodek. Tokratne volitve bodo zaradi aktualnega predsednika Donalda Trumpa še bolj v medijskem ospredju, tako v ZDA kot drugje po svetu. Pri tem pa se podobnost med ZDA in preostalim svetom tudi bolj ali manj konča, vsaj kar zadeva odločitev ameriških volivcev. Neameriški mediji pri poročanju načeloma bolj poudarjajo ameriško zunanjo politiko in predvsem ugibanja, kakšna bi bila ta v primeru zmage enega ali drugega kandidata. Na drugi strani pa so ameriški volivci, ki jih mnenje in ugibanja globalnih medijev in javnosti prav veliko ne zanimajo.

 

Od druge svetovne vojne naprej - razen vietnamske vojne - nobena zunanjepolitična tema ni imela bistvenega vpliva na izid volitev v ZDA. Dejstvo je, da so ameriški volivci razdeljeni na približno tri enako velike dele. Tretjina jih podpira in voli demokratsko stranko, ena tretjina podpira in voli republikansko stranko, zadnja tretjina pa je neopredeljena, od nje pa je odvisen razplet ameriških predsedniških volitev. Ker za t. i. neopredeljene volivce ideološke teme niso bistvenega pomena in ne vplivajo na njihovo volilno odločitev, je edina pomembna tematika, ki vpliva na izid volitev, stanje gospodarstva. Zato tudi velja rek, da se ameriški volivec vedno z eno roko drži za denarnico, ko na volitvah izbira predsedniškega kandidata.

 

Da je res tako, je pokazala tudi analiza izidov ameriških predsedniških volitev po drugi svetovni vojni. Skupaj je bilo 18 volitev (prve so bile leta 1948, zadnje pa leta 2016). 10-krat je bil predsednik republikanec, 8-krat demokrat. V devetih primerih je kandidat iste stranke predsedoval dva zaporedna mandata in prav toliko je bilo primerov, ko je predsednika nasledil kandidat druge stranke. Samo enkrat v omenjenem obdobju se je zgodilo, da je kandidat iste stranke zmagal na treh zaporednih volitvah: republikanski kandidati so zmagali na volitvah med leti 1980 in 1988. V omenjenem obdobju je bilo 12 recesij, kar pomeni 0,67 recesije na posamezen mandat. Šest recesij je bilo v času mandata, ko je bil predsednik demokratski kandidat, v času republikanskega predsednika je bilo pet recesij. Letošnjo recesijo pa lahko pripišemo koronavirusu. V sedmih primerih je predsednik začel mandat, ko je bilo gospodarstvo v recesiji ali pa je zašlo v recesijo v roku treh mesecev po začetku mandata. V šestih primerih, ko ni bilo recesije v času volitev, je predsedniški mandat nadaljeval kandidat iste stranke (po trikrat kandidat vsake stranke). Štirikrat se je zgodilo, da v času volitev ni bilo recesije in je prišlo do zamenjave strankarskega kandidata. V vseh mandatih je bila mediana donosov po prvem letu 8,2 odstotka.

 

Zanimivo je to, da se je zamenjava stranke, ko ni bilo recesije v času volitev, zgodila v primeru, ko je pred tem vsaj dva zaporedna predsedniška mandata zasedal predsednik iste stranke. Ker je bila večina zamenjav strankarskega kandidata na predsedniškem mestu v ZDA izvedenih v času, ko je bilo gospodarstvo v recesiji, je bil temu primeren tudi donos delniškega indeksa po prvem letu mandata, ki je v povprečju znašal - 9 odstotka. Kot je razvidno iz tabele, v celotnem štiriletnem mandatu ni bilo bistvene spremembe v primeru, ko se je na čelu zamenjala stranka. V štiriletnem mandatu ni bilo bistvene razlike med nadaljevanjem mandata iste stranke in spremembo stranke na predsedniškem mandatu. Demokratski predsedniki so v povprečju imeli boljši donos indeksa od republikanskih, pri čemer je treba poudariti, da so republikanski predsedniki kar v šestih od 10 mandatov začeli s predsedovanjem, ko je bilo gospodarstvo v recesiji. Demokratski predsedniki so imeli samo dva takšna mandata od osmih.

 

Izidor Jerman, Triglav Skladi

Komentar