Okrevanje Zahoda bi pomenilo optimizem za surovine

19.1.2021 ob 11:25

Najprej primerjajmo donose delniškega indeksa S&P 500 in globalnega indeksa surovin S&P GSCI Total Return. Prvi je v zadnjem letu prinesel 15,6 odstotka, v petih letih 101 odstotek in v desetih letih dobrih 196 odstotkov. Nasprotno pa je drugi v zadnjem letu izgubil 17,44 odstotka, njegova petletna donosnost je 6,94, desetletna pa solidnejših 58,04 odstotka.

 

Izjemno velike razlike v donosnosti v vseh obdobjih same po sebi vodijo k vprašanju, ali so pred nami boljši časi za surovine. Dodatni optimizem lahko vliva pogled na zgodovinsko cenovno razmerje med zgoraj omenjenima indeksoma, ki ga prikazuje grafika.

 

Podcenjenost kljub rasti

 

Na kratko, če razmerje upada, so surovine podcenjene in obratno. In to razmerje se že nekaj let zmanjšuje in je zgodovinsko nizko. Povprečna vrednost je malo pod 4, trenutna pa je 0,52, torej krepko pod dolgoletnim povprečjem. Upravičeno je pričakovati, da se razmerje ne more zmanjševati v neskončnost, kar pomeni, da po desetletju zniževanja cen surovin in z zametkom okrevanja v letu 2020 lahko pričakujemo donosnejša prihodnja leta.

 

Obe žlahtni kovini, zlato in srebro, sta imeli zelo dobro leto 2020. Zlato je poraslo za 25 odstotkov, kar je največ po letu 2010, medtem ko je bilo srebro še donosnejše, saj se je podražilo za 48 odstotkov. V nadaljevanju tempa tiskanja denarja in okolja ničelnih obrestnih mer ter posledično zniževanja vrednosti dolarja bi obe žlahtni kovini morali v prihodnje še bolj zasvetiti. Povečanje naložb investitorjev v ta naložbeni segment bo neizogibno. Cene osnovnih industrijskih kovin so se zrušile z nastopom pandemije in zapiranjem gospodarstev. Ponudba je bila povsem prekinjena, povpraševanja iz gospodarstva zaradi zaprtja ni bilo. Pri večini teh surovin cene dirigira Kitajska, saj na leto porabi približno polovico svetovne proizvodnje. Kitajska je bila prva, ki je uspešno izšla iz objema pandemije, povpraševanje pa je z njeno aktivnostjo od marca zelo poraslo in pri nekaterih doseglo večletni vrh.

 

Med tremi industrijskimi kovinami je leta 2020 najslabše odnesel nikelj, ki je porasel za 19 odstotkov (od marčnega dna pa za 62). Železova ruda je od marčnega dna pridobila 95 odstotkov, celoletni prirast pa je prav tako znašal izjemnih 70 odstotkov. Leto 2020 je bilo tudi za baker več kot uspešno s celoletno rastjo okoli 26 odstotkov.

 

Dobri obeti za letos

 

Napoved za nikelj za leto 2021 je zelo obetajoča, saj naj bi samo povpraševanja za uporabo v baterijah (električna vozila) dosegla 11 odstotkov. Za baterije porabijo le pet odstotkov niklja, vendar je to gotovo šele začetek močnega trenda rasti potreb. Cene železove rude trenutno znašajo okoli 165 dolarjev za tono. Veliko analitikov je prepričanih, da letos cena ne bi smela upasti pod 120 dolarjev, kar pa je precej višje v primerjavi z petletnim povprečjem, ki je okoli 80 dolarjev.

 

 

Nekaj optimizma se preliva tudi v naftni sektor, predvsem ker (1) se bo povpraševanje z normalizacijo gospodarstev povečalo, (2) nova ameriška politika bo pritiskala na zmanjšanje ponudbe in (3) rastejo cene vseh surovin.

 

Kaj je mogoče pričakovati letos? Gotovo bo na trgu ostalo veliko negotovosti zaradi pandemije. Nadaljevalo se bo tiskanje denarja. Padanje vrednosti dolarja bo ustvarilo dobro okolje za nadaljevanje rasti cen žlahtnih kovin. Če se okrevanju Kitajske pridružijo še razvita gospodarstva, bo slika za surovine lahko popolna.

 

Slavko Rogan, Triglav Skladi

 

Komentar