Inflacija trka na vrata

21.5.2021 ob 15:35

Inflacija je termin, ki ima negativno konotacijo. Bila je eden od temeljnih vzrokov za začetek druge svetovne vojne; v Nemčiji ima zato beseda inflacija zgodovinsko negativen pomen. V ZDA ne gredo v takšne ekstreme, vendar kljub temu inflacije kot enega izmed ekonomskih fenomenov ne jemljejo zlahka, predvsem ne v luči naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dvig naftnih derivatov je takrat skupaj z opustitvijo zlatega standarda inflacijo v ZDA dvignil vse do 15 odstotkov. Na trgih v razvoju, zlasti v državah Latinske Amerike, je inflacija nekaj običajnega in poskrbi za periodične bankrote državnih financ. V naši bivši državi se je v osemdesetih letih pojavila hiperinflacija, ki je bila eden od glavnih ekonomskih povodov za razpad skupne države. Zgodovinsko gledano je bila visoka inflacija večkrat povod za državne bankrote, razpad držav, daljše ekonomske krize in ne nazadnje tudi vojne. Ko v zadnjem času prebiram določene članke in komentarje, ob besedi inflacija dobim občutek, kot da je pred nami konec sveta.

 

Opisali smo ekstremne primere, ko je nadpovprečno visoka inflacija res naredila več slabega kot dobrega. Ko pa je govor o zmerni in obvladovani inflaciji, je ta zaželena, saj le tako lahko dosegamo nekoliko višje stopnje rasti gospodarstva, kot smo jim bili priča v zadnjem desetletju. In samo nadpovprečno visoka stopnja rasti gospodarstev bo pripomogla, da epidemijo COVIDA-19 premagamo brez večjih pretresov. Nekoliko višja inflacija na dolgi rok prinese tudi nekoliko višje obrestne mere, ki smo jih zlasti v Evropi zaradi posledic in reševanja finančne krize nazadnje videli več kot deset let nazaj. Zato jih nismo vajeni. "Bojimo" se jih, ker višje obrestne mere prinesejo višje zahtevane donose na obvezniških trgih, kar bi zaradi višjega stroška kapitala lahko imelo vpliv na delniške trge. Na dolgi rok bi nekoliko višja inflacija pomagala pri zniževanju dolga, ki se je nakopičil v času premagovanja posledic pandemije.

 

Po ameriški epizodi hiperinflacije smo vse od leta 1980 živeli v okolju padajoče inflacije in padajočih obrestnih mer, ki so v Evropi po 40 letih dosegle celo negativen donos. COVID-19 je vse postavil na glavo (v sedemdesetih je imel naftni šok učinek podobnih makro razsežnosti, seveda v popolnoma drugačnem kontekstu). Države so se za zajezitev negativnega učinka pandemije močno zadolžile, centralne banke so poskrbele za rekordno raven likvidnosti, ker smo vsi upravičeno pričakovali globoko recesijo. Zgodilo pa se je ravno obratno – negativni učinek na kapitalskih trgih je trajal vsega skupaj nekaj tednov. Recesija je bila ena izmed najkrajših v zgodovini, okrevanje pa eno izmed najbolj strmih. Podjetja so v paniki znižala zaloge, potrošniki so povečali prihranke. Ko je postalo jasno, da so se potrošniške navade čez noč spremenile, se je potrošnja okrepila, zaloge so se še dodatno znižale in kmalu je postalo jasno, da ponudba ne bo zmogla slediti povpraševanju.

 

Uspešno cepljenje v ZDA in Veliki Britaniji je privedlo do hitrega odpiranja gospodarstev. Ko so trendu sledile tudi države Evropske unije, je postalo jasno, da poti nazaj ni več. Optimizem je močno poskočil in ponudba ni mogla več slediti povpraševanju. Začelo je primanjkovati čipov, cene surovin so na zgodovinskih rekordih in stopnja varčevanja vse od druge svetovne vojne še ni bila na tako visokih ravneh. To daje dolgoročni potencial za kreditno ekspanzijo, ki je trenutno še ni zaznati. Torej: za inflacijo, ki je postala nekoliko bolj prisotna, gre zasluga idealnim makroekonomskim dejavnikom. Glavno vprašanje, ki se s tem postavlja, pa je, koliko časa bo vztrajala. Večina, vključno s centralnimi bankami, je mnenja, da bo kratkoročne narave. Osebno menim, da bo res tako, vendar pričakujem, da so kljub vsemu časom z negativnimi obrestnimi merami šteti dnevi.

 

Izidor Jerman, Triglav Skladi

 

Komentar